Albino program

Trdno sem prepričana, da je človeštvo krenilo na pot pogube tisti hip, ko se je to obrnilo na glavo in so se na morje povorke letoviščarjev začele stekati poleti. A zdaj je prepozno, še tako bledoličnim nam ne preostane drugega, kot da se v poletnih mesecih vsaj za nekaj dni priključimo tem mazohistom, ki polegajo po razbeljeni žerjavici, imenovani plaža, in se pred peko še premažejo z oljem. Lahko pa iznajdemo nekakšno alternativo, ki bi jo lahko poimenovali »albino program«. 

»Albino program« vključuje aktivnosti, primerne za ljudi s tako svetlo poltjo, da zoglenijo že po nekaj minutah izpostavljenosti sončnim žarkom. Ponavadi ga ni prav težko sestaviti, saj vsaka obala premore vsaj nekaj sence. Samo kaj, če se znajdeš na slovenski Obali, ki premore vsega 44 kilometrov, od katerih je prav vsak kvadratni centimeter turistično eksploatiran?! Tako si vsaj mislimo – tisti, ki smo na slovenski Obali nazadnje prenočili še v prejšnjem tisočletju. Ne morem si pomagati, a vse odtlej so slovenska obmorska letovišča, kot so Portorož, Izola, Ankaran, Strunjan, v mojih predstavah nekako neločljivo povezana z melodijami Pop delavnice in preostalo ikonografijo osemdesetih, vključno z ravnijo turistične ponudbe. K temu je treba dodati še podobe portoroške plaže, ki je s tonami mivke, plitvim morjem ter brez sleherne zaščite pred soncem zame najpopolnejša vizija pekla. Aja, pozabila sem na ljudi (in njih kričanje), ti so od Sartra vsekakor ključna sestavina tega pekla. 

Toda samo poltretji dan je potreben, da ugotoviš, kako veliko krivico delaš domačemu morju. Samo en konec tedna, pa se otreseš zlobnih predsodkov in v tem 44-kilometrskem obmorskem pasu odkriješ predele, ki ponujajo tudi industrijsko dediščino in neokrnjeno naravo – ali vsaj naravo, ki se pretvarja, da je taka. Predvsem pa ugotoviš, da trava ni povsod ravno pristrižena, da drevesa ne rastejo povsod strumno kvišku, da prti na mizah niso vedno vzorno poškrobljeni in napeti. Da je, skratka, najti tudi predele, ki so precej zanemarjeni, je njihova namembnost neznana ali v najboljšem primeru čudaška, lahko pa so celo kratko in malo sproščeno zasvinjani. Taki, kakršnih ne sme manjkati pri nobenem popolnem dopustu.    

Odtok ali zatok?

Škocjanski zatok poznam še iz časov, ko je iz njega zaudarjalo, da si se ga hotel v velikem loku izogniti. Pot pod noge smo zato vzeli tudi gimnazijci, oprtani z nahrbtniki in šotori, ki se nam je obet dopusta začel na koprskem kolodvoru. Mladina kot vsaka, udobje nam je bilo drugotnega pomena in zadovoljni smo bili že s skromno nastanitvijo v kampu, ampak tista nesnaga je bila pa še celo za nas preveč. Da bi bilo temu kraju primerneje nadeti ime »odtok«, sem menda prhnila, ko sem se v enem tistih norih poletij prebijala od železniških tirov do avtobusne postaje in si pri tem zatiskala nos. 

Vmes sem o zatoku oziroma o njegovi veličastni transformaciji iz odtoka v enega najlepših naravnih parkov slišala marsikaj lepega. Med drugim govorice, da je bil prav Škocjanski zatok s svojim ptičjim življem (ali pa so bile to Sečoveljske soline, ne vem več natanko) glavna vaba, na katero so ujeli Jonathana Franzena, da je prišel na kratek obisk v Ljubljano, ki je bila leta 2010 svetovna prestolnica knjige. Soline ali zatok, v obeh rezervatih se menda zadržujejo podobne ptice, in če so bile soline dovolj dobre za Franzena, bo zatok tudi zame, sem si mislila, ko sem v mehki svetlobi zahajajočega sonca zakorakala na potko, ki vodi v naravni rezervat. 

Bilo je resnično čarobno, konec ali začetek dneva sta pač obdobji, ko bo obiskovalec najbogateje poplačan z zvoki ptičjega petja in silhuetami njihovih izvajalcev. Misel na to, da bi se ti hodili kazat kaj bolj od blizu, je treba žal opustiti; daljnogled je nujna oprema. Vsepovsod so table, ki pozivajo k »tihemu ogledu« – to je seveda namenjeno človeškim obiskovalcem, ptice je vodstvo parka najbrž obvestilo, da lahko kričijo na ves kljun. Kar je čudovit preobrat, poleg tega pa je razdalja med ljudmi in pticami ravni dovolj velika, da se razvije vzajemno spoštovanje. Resnično učeni ptičjeslovci se gredo o tem, katere ptice se tam vidi, poučit na spletno stran naravnega rezervata (naj povem zgolj to, da so razdeljene v zanimive kategorije, in sicer: gnezdilke, zimski gostje, preletni gostje, celoletni gostje, izjmni gostje). S svojimi veščinami ljubiteljske oziroma bleferske ornitologinje pa sem tam zapazila nekaj polojnikov, sabljarko, togotnika ... želvo in polža. Z izjemo slednjega vse od daleč, in prav vseh sem se iz srca razveselila, ne glede na to, kako (ne)redki so.

Kar ostane po buzari ...

In če je zatok neke vrste simulacija neokrnjene narave, kjer je vendarle vse v najlepšem redu v najboljšem od možnih svetov, je naslednja točka naše Obale, kamor sem položila svojo nogo v iskanju še neodkrite divjine, v najlepšem možnem neredu. »Školjčna sipina dr. Janeza Drnovška« je precej bahavo poimenovanje nečesa, kar je v najboljšem primeru kup lupin mehkužcev z razgledom na žerjave koprskega pristanišča in degradirano okolico Ankarana. Da ne bo pomote: nikakor ne poskušam zmanjšati pomembnosti ali nenavadnega čara kopice nečesa tako krhkega, kot so hišice morskih polžev in drugih školjk. So dragocen simbol minljivosti, proti kateri se dopustniki od nekdaj poskušamo boriti tako, da jih pobiramo za spomin. Pravzaprav menim, da bi sipino kazalo nekako zaščititi ali jo kazati le od daleč, saj bodo obiski, najsi so še tako redki, z radovednim stopanjem po grmadi lupin sčasoma do neprepoznavnosti zdrobili tisto, kar so si prišli ogledat. Tabla, s katere pravzaprav izveš, kako se ta predel slovenske obale imenuje, prinaša nekaj splošnih informacij o pomembnosti varovanja okolja in o blagodejni, vizionarski naravi Drnovška, čigar ime sipina nosi. Nadalje izvemo, da bi bila gradnja tretjega pomola Luke Koper z vidika varstva okolja norost (čemur vsekakor gre pritrditi), nič pa o tem, kako so se školjke oziroma njihovi posmrtni ostanki znašli tam, kjer so. Jih je v obliki naplavin odložila Rižana, so jih tja desetletja dolgo nosili vsi znani kuharski chefi iz primorskih restavracij, so se školjke same odločile podati na to poslednjo pot? Radovednost otroka v meni, ki je dobršen del dopusta nabiral školjke in nato od staršev izsilil, da ničesar od dragocene bere niso zavrgli, temveč so zbirko celo poslali domov po pošti, ni bila potešena. Še dobro, da sem zdaj odrasla in ob besedi školjka najprej pomislim na buzaro.  

Suha hrana

Konserve so v primerjavi z buzaro seveda manjvredna hrana, ampak okus je čudna stvar in se pusti vplivati neracionalnim dejavnikom, kot so čustva. Iz nostalgičnih vzgibov se še danes navdušujem nad t. i. turistično pašteto, ob kateri se večina ljudi prime za glavo. Jaz tudi, saj je podobne barve kot moji lasje in najbrž gre tudi temu pripisati vzroke za to usodno povezanost. In čeprav omenjena pašteta, o kateri zlobni jeziki vedo povedati, da je izdelana iz ribjih glav, še zlobnejši pa, da jo izdelujejo iz turistov, menda ni nikoli prihajala s tekočih trakov izolske podružnice tovarne konserv Delamaris, sem se na nekdanje industrijsko območje vseeno podala nekako poduhovljena. Nisem bila edina: če prideš z morske strani, se že par korakov iz izolskega mandrača zaletiš v prve avtodomove, katerih lastniki so prišli tja preživljat dopust. Kljub omejitvam potovanj v času pandemije koronavirusne bolezni je bilo med njimi občudovanja vredno število tujih registracij. Jasno, le kako bi lahko pozabil pogled na razpadajoče tovarniške zidove, ko ga enkrat uzreš! Tovarna Delamaris je resnično imeniten primer industrijske dediščine. S primesmi žlahtne fašistične arhitekture bi bil lahko magnet za vse omikane estete.  Ali preprosto ljubitelje lepote v njeni nepotvorjeni obliki. Velika škoda bi bila, če bi se nekoč našel pohlepen prostak, ki bi v lokaciji tovarne Delamaris videl mesto za svoje počitniško naselje. Ampak to se bo, zaradi privlačne bližine morja in vse mestne infrastrukture, zagotovo nekoč zgodilo. Že zdaj mi je hudo ...

Kiparji pod milim nebom

Za albino človeka sta ob morju najdragocenejša hlad in senca. Obojega je na pretek, tudi ko je nadležno sonce v zenitu, v Seči. Kraj bržčas dobro poznajo ljubitelji umetnosti, predvsem kiparstva. V čudovitem okolju parka se tam na ogled postavljajo kamniti kipi, ki so nastajali v drugi polovici 20. stoletja na več zapovrstnih kiparskih simpozijih. Začetki kiparjenja pod milim nebom segajo v prva leta po drugi svetovni vojni v Avstriji, v Sloveniji pa sta bila ključni imeni kiparja Jakob Savinšek in Janez Lenassi, ki sta koncept kiparskih delavnic na prostem začela razvijati pri nas v 60. letih. Poleg Seče so kiparje z vsega sveta v Sloveniji gostili še Kostanjevica na Krki, kjer je bil material za umetniško izražanje les, Maribor (beton) in Ravne na Koroškem (železo). V Seči so kot po najbolj prikladnem materialu seveda posegli po istrskem kamnu. In njegove umirjene barve, v zelenem okvirju rastja, danes pozdravijo obiskovalce na rahlo dvignjenem terenu, od koder je čudovit razgled na obalo. Tudi na pekel portoroške plaže. Da pa se od tod po nekaj stopnicah in v senci fig priti v še en kotiček slovenske Obale, ki ga človeška podjetnost (še) ni ugonobila: kanal sv. Jerneja.

Izobraženi brancini

Tam v relativnem miru zgodnjega popoldnega uživajo večji in manjši čolni, in med razpadajočimi in trohnečimi lesenimi ogrodji najstarejših med njimi se gotovo lovijo brancini. Ubežniki iz bližnje ribogojnice, ki so pobegnili pred nemilostno usodo, ki jim je namenila, da postanejo (sicer zelo okusen) ribji obrok. Pobegli brancini so tudi zelo zgovorni;  pisatelj Mate Dolenc je svoje srečanje z enim takih lepo ubesedil v eni od zgodb knjige Kako dolg je čas. Takole je šlo: ribak je plaval okrog pisatelja in ga kar takoj pobaral, ali je on »tisti, ki piše knjige o ribah«.  Dolenc se je začudil, češ, kdo pa sploh si ti. Brancin je, da se piše Fonda, da je pred leti ušel iz ribogojnice in da je odtlej divji brancin, je povedal »z mehurčkastim glasom«. Na vprašanje, kako je vedel, da ima opravka s pisateljem, ki piše o ribah, pa je brancin takole pojasnil: »Ušel sem iz ribogojnice Fonda, tam imajo zmeraj bolj izobražene ribe kot v drugih ribogojnicah.«

Tako, zdaj veste: slovenska Obala se poleg z obilico nenavadnih in čudaških krajev lahko pohvali tudi z izobraženimi ribami. 

Članek je bil objavljen v reviji Gea (september 2020)

Več o reviji Gea >